Ko smo otroci, vidimo v odraslih nekaj izjemnega. Ko pa odrastemo, si včasih zaželimo, da bi bi bili vsaj za kakšen dan brezskrbni kot otrok.
V decembrskem času ni lepšega od pričakovanj malih otrok. Skupaj s starši krasijo smrečice, pečejo piškote, pišejo pisma dobrim možem in zvečer ne morejo zaspati, ker ne vedo, kdaj bo skozi dimnik prišel kateri izmed njih z darili. Ko pa malo odrastejo, spoznajo resnico, vendar tista čarobnost za vedno ostane nekje globoko v srcu. Spoznajo, da so dobri možje njihovi najbližji in da je vsa čarobnost v ljubezni in toplini. Spoznajo, da so starši tisti, ki na skrivaj odpisujejo na njihova pisma in pakirajo darila. In tako se nadaljuje iz generacijo v generacijo.
Tudi v Viharniku vsako leto pričaramo malo čarobnosti za otroke zaposlenih. In letos je bilo tako:
Dva škrata, Jokica in Stokica, pomagača Dedka Mraza, sta jo skoraj zagodla Dedku Mrazu. Zaradi svoje neizmerne želje po igri in nagajiva kakršna znata biti, sta pozabila na svojo zadolžitev - zavijanje daril. Otrokom sta pokazala skoraj vse svoje vragolije, od tega, da se znata prepirati, do tega, da znata kuhati mulo, se pošteno skregati in na koncu vse odpustiti. In šele, ko ju je Dedek Mraz opozoril, da še nimata zapakiranih daril, sta se z vso vnemo lotila dela in se poslužila tudi čarobnih trikov. A vsega ne bi zmogla brez pomoči otrok. Čarobne besede iz otroških ust so pomagale, da so skupaj pričarali cel kup daril.
Bil je čaroben večer, poln smeha in otroške radosti. Najlepši od vsega pa je bil pogled na iskreno otroško radost, ko so odpirali darila.
Neprecenljivo za odraslega je, da si upa biti otrok v vsakem trenutku. Da si upa ohraniti svobodo izražanja in spontanost in ne živeti življenja zaradi drugih. Upajmo si prebuditi otroka v sebi, se igrati, skakati po lužah, veseliti se neznanega in včasih ponovno vrjeti v pravljice. Sanj nam nihče ne more vzeti.
Kakšno pot smo prehodili v dveh urah, pa si oglejte v naši fotogaleriji. Do naslednjega leta pa le še - škratji pozdrav!
