Viharniška pravljična dežela

5. marec 2019

Nekoč v davnih časih, ne vemo kje in ne vemo kdaj, je za sedmimi gorami ob obrobju gozda stala mogočna hiša. Njena zunanjost nam je dajala občutek mirnosti in spokojnosti. Sama notranjost hiše pa je pisala povsem drugačno zgodbo.

Nekega pustnega dopoldneva je prebivalce hiše presenetil zvok trdih korakov. Trije obupani palčki so iskali rešitelja za njihovo Sneguljčico. Zala deklica je pojedla zastrupljeno jabolko, ki ji ga je dala zlobna mačeha. Palčki so jo vozili na postelji po celi hiši, vse dokler ni pristopil galanten gospod in Sneguljčico poljubil ter jo prebudil iz trdega spanca. Po dolgih in širokih hodnikih se je sprehajala tudi lepa princeska. Prebivalci hiše so bili očarani nad njeno lepoto, ki je z vso svojo milino krožila med njimi. Njeni dolgi svetli lasje in ljubek obraz so bili vzrok, da je v mnogokateremu srcu poskočila iskrica. A njeno srce je bilo samo zanj. Odločila se je, da bo počakala na svojega princa in vse do takrat bo skrbela za prebivalce hiše. Ker je v bližini hiše gozd, ni bilo naključje, da je na vrata potrkal volk z velikim trebuhom v babičini pižami. Vsi navzoči so malo zatrepetali, a ta na pogled krotki volkec, je iskal le Rdečo kapico. Mala deklica z rdečo kapico se mu je spretno izogibala. Njena košara je bila polna dobrot, katere je z veseljem delila med druge. Med prebivalci se je šušljalo, da bo kmalu prišel tudi domišljavi Peter Pan. A so se zmotili. Mala Zvončica je prišla v družbi navihane pikapolonice. Vila je delila objeme med stanovalci hiše in jim na ušesa prišepetavala čarobne besede, katere jih bodo razveseljevale še dolgo. Pikapolonica, katera je svoje dolge trepalnice skrivala za ogromnimi očali, je poleg sreče puščala odtise svojih ustnic. Prav tako rdeča so bila tudi jabolka, ki jih je delila sicer prijazna čarovnica. Nihče se ni bal, da bi bila zastrupljena.     

Uboga Pepelka je pa imela smolo. Prejšnji večer se je zaljubila v čednega kraljeviča. Ker je morala uiti s plesa pred polnočjo, je med spustom po stopnicah izgubila čevelj. Tudi čedni kraljevič se je zaljubil v njo, vendar ni vedel kje naj jo poišče. Odločil se je, da stopi do hiše, ki je bila znana po tem, da je polna čutečih ljudi. Celo dopoldne je odpiral vrata soban. A nobena ni bila tista, v katero se je zaljubil. Skoraj bi obupal, ko je zagledal njo. V roki je nosila čevelj, ki je bil identičen tistemu, ki ga je kraljevič nosil na blazini. V pričakovanju so se zbrali vsi prisotni in čakali na trenutek, ko bo Pepelka obula čevelj. Čevelj je bil ravno pravšnji. Ljubezen sta okronala z najlepšim poročnim plesom do sedaj. Pilo, pelo in plesalo se je še dolgo v noč.    

Ne smemo pa pozabiti napisati, kdo so prebivalci te hiše. To so ljudje, ki dajejo toplino, srčnost in predvsem zgodbo. Brez njih ne bi bilo doma ampak bi ostale samo puste stene s streho. Samo zaradi njih so v njihov svet vstopila pravljična bitja, ki so pokazala, da je zelo pomembno znati obuditi otroka v sebi. Da prebivalci te hiše mirno spijo, pa iz dneva v dan poskrbijo na videz mala bitja, katerim veličino daje njihovo veliko srce in pripravljenost pomagati.    

Kako veselo je bilo tistega dne, pa si poglejte v naši pravljični fotogaleriji.